Kakor Ofelija delila je rože lastnosti, Te prišle so k meni v rani mladosti.
Rožmarin, Prijateljstva minulega spomin. Po vetrovih negotovosti, mačehe cvet, Da mi zvest bo moj fant lep. Janež in orlice Za videnje resnice. Marjetke roža, Večno me ljubeča roka boža. In vijolice sanje V vsega dobrega upanje.
Dim- Opojen vonj, Počasi- In vse bolj, Srce- Po taktu glasbe –Razbija, Kolena- Ne zdržijo, Misli- Se zgostijo…
A tvoj dotik, Izraz ljubezni, Prežene vse bolezni. Žgečka- Dotika sladkobo, Čutim- Ljubezni mehkobo.
S tabo v najin svet se zaprem In grem in grem… Sanjam- Le tvoje zavetje, Objem- Tja grem.
Od sveta ločena, Dve telesi sredi vesolja- -Osamljena…
In nato prediren hahaha, In z vesolja strmoglaviš na trdna tla.
Vse groteskno razen tebe se mi zdi, Vse odurno meče pesek mi v oči, Vse oči v mene zro, Vse besede name padajo!
In spet ta hahaha, Kot dolgonosa bradavičasta čarovnica.
Mar sem dekle že prej sovražila? Ali sem jo v pravi luči opazila? Res ni slaba, kriva moja presoja se mi zdi. A ta hahaha kot iz topa se oglasi, ko zaprem oči!
Algebra dogodek, Pa ne v mestu Gogi, Dogodek v šoli.
Bolna profesorica, Še bolj bolna pred tablo! Ves razred je bolan. Od sveta, števil, Ljudi, ravnil… Bolan od sveta, kjer smo točke, pika. Ne ljudje, le intelektualna dika.